V času svetovne gospodarske krize smo priča splošnemu slabšanju že tako nezavidljivega položaja delavcev. Opazovali smo lahko proteste nemočnih delavcev, ki so prisiljeni preživljati družine z mizernimi plačami, in stiske posameznikov, katerih preživetje je zaradi množičnega odpuščanja sedaj odvisno od (ne)milosti države ter dobre volje ljudi. V našo zavest so se usidrali prizori obupanih delavk Mure, spontani upori delavcev v Gorenju ali prizori ponižanih in izigranih tujih delavcev kočevske Prenove, ki jim je ostala le še možnost gladovne stavke. V globalno povezanem, neoliberalnem gospodarstvu z odprtimi trgi, s prostim pretokom (poceni) delovne sile, ob zmanjšani proizvodnji, nadomeščanju delavcev s cenejšo tehnologijo, večji konkurenci in posledično nižji vrednosti dela ter seveda ob prevladi ekonomske miselnosti, katere cilj ni preživetje skupnosti, ampak goli dobiček, postaja delavsko vprašanje vse bolj pereče. Z njim se ob različnih teoretskih izhodiščih in pogosto tudi ob različnih interesih spopadajo politika, stroka, javnost in različna interesna združenja. Tako so tudi v Sloveniji veliko prahu dvignile spremembe in predlogi sprememb zakonodaje, ki urejajo področje dela.