 | Generacija brez želje
dr. Boris Vezjak: Ko pojejo poslanske pesti
(Finančno) ozadje grške krize
Intervju ddr. Matjaž Mulej: Fevdalni kapitalizem v 21. stoletju
Igor Mekina: Zgrešena mitologija osamosvojitve
Intervju dr. Primož Šterbenc: »Bolj ko bodo delovali ofenzivno, širši bo upor proti njim.«
Intervju Jernej Dirnbek (Mi2): Kvaliteta prostega |
ali pa se nanjo naročite v obrazcu desno. |
Generacija brez želje
Če pogledamo primer mladih, rojenih v poznih osemdesetih in v devetdesetih letih, lahko opazimo vsaj eno specifiko v obravnavi njihovih otroških želja. Večina otrok, rojenih v zadnjih dvajsetih ali petindvajsetih letih, je dobila svoje prvo kolo, preden si ga je zaželela, dobili so glasbeni stolp, preden so si ga zaželeli, dobili so megabager ali barbie komplet ali računalnik, preden so si ga zaželeli. Že kot dojenčki so šli prvič na morje ali na smučarski dopust, preden so sploh vzpostavili kakršnekoli predstave o tem, da obstajajo distance med kraji, in preden so razumeli, da je mogoče vložiti nekaj energije v to, da te distance premagaš in prispeš na ta drug kraj, če to želiš. Skratka, živeli so otroštvo »oropano želje«. Ne gre torej za to, da so mlade generacije razvajene, ker dobijo vse, kar si želijo, temveč gre za to, da so hendikepirane, ker dobijo vse, ne glede na to, če si sploh kaj želijo. Razmerje med »najprej želeti« in »nato to dobiti« se je prekinilo zaradi relativne dostopnosti materialnih dobrin in seveda zaradi pretirane starševske »skrbi« za svoje otroke. Ni torej problem v tem, da se mladi niso pripravljeni potruditi in potrpeti zato, da bi dobili to, kar si želijo, problem je v tem, da si sploh »ne znajo« želeti, nimajo izkušenj s tem, kaj pomeni razviti neko svojo željo, vztrajati na njej in biti zadovoljen, ko je uresničena. Dr. Boris Vezjak: Ko pojejo poslanske pesti
Pri tistih redkih medijih, ki so sploh pisali o pretepaštvu poslanca, je bil dogodek prikazan izključno z namenom zabave in ambicijo po rumenih vsebinah. Kot da več ne šteje za resni moralni problem. Celo več, tu smo se bili pripravljeni smejati. Narobe svet je to: ko se politik pošali, ga vzamemo resno, ko se smrtno resno fizično stepe, jemljemo to za šalo. Opisani preobrat bi nas moral skrbeti in za takšno novinarsko zlorabo je res treba vsem po vrsti čestitati! Še huje, tudi našim komentatorjem ali publicistom se to ni zdelo zanimivo omeniti – raje so do krvi analizirali puhel dovtip, ki ga je mimogrede navrgel Pahor. Kako si torej razložiti popolnoma nasprotni obravnavi Pahorja in Vizjaka? Sprevračanje smešnega v resno in nečesa resnega v smešno? Kdo je zaslužen za takšno stanje, ki ga očitno precej diktirajo in generirajo mediji? (Finančno) ozadje grške krize
Če bi se samo Rusija in Kitajska odločili zmanjšati oziroma prodajati svoje dolarske rezerve (in hkrati krepiti evrske), bi trge preplavili z ameriškimi obveznicami, s čimer bi njihova vrednost in s tem vrednost dolarja drastično padla. [Ameriška centralna banka (Federal Reserves oziroma Zvezne rezerve, skrajšano FED) s prodajo teh obveznic na globalnih trgih dejansko kreira nov denar. Zanj jamči vlada ZDA, ki ga lahko skoraj neomejeno troši, hkrati pa povečuje svoje dolgove, ki so maja 2010 znašali skoraj 13 trilijonov $.] Konec oktobra 2009 je drugi najpomembnejši ameriški republikanski senator John Kyl v senatu izrazil strahove Američanov: »Če dolar ne bo več prednostna valuta, bomo izgubili pozicijo svetovnega voditelja.« A namesto da bi se finančni mogotci, ki obvladujejo tudi ameriško finančno politiko (zdajšnji ameriški finančni minister Timothy F. Geithner je na to mesto prišel direktno iz newyorškega dela Zveznih rezerv, ki so njen največji delničar), lotili finančnih in gospodarskih reform, so raje sklenili »sesuti« največjega konkurenta – evro in tako okrepiti dolar. A v finančnem sistemu umazanih poslov ne storijo državne institucije, temveč se dejanja zakrijejo v nepregledni »džungli« sodobnih finančnih omrežij. Intervju ddr. Matjaž Mulej: Fevdalni kapitalizemv 21. stoletju
Kriza se ni niti začela niti je ni konec, ker bo dolgotrajna. Gre namreč za krizo, ki je dosti bolj globoka, kot dajejo vtis časopisni teksti, gre za preživetost družbenoekonomskega koncepta, od katerega je človeštvo živelo zadnjih sedem ali več desetletij. Ta sistem preprosto ne more več delovati. Prvič, prebivalstvo se je bistveno postaralo in zato ne more imeti več takšnega interesa za nakupovanje, kot ga imajo mlajši, ki jih je vse manj. Drugič, imamo za sabo štirideset let konkuriranja s polno kakovostjo in so zato izdelki trajnejši in posledično se je, vsaj za starejše ljudi, potreba po njihovem menjavanju zmanjšala. Tudi za ostale velja podobno, ker imajo na voljo manj virov. In tretjič, tehnološki razvoj je omogočil tolikšno zmanjšanje števila delovnih mest, da je brezposelnost neogibna posledica inoviranja, ne da bi se istočasno skrajševal delovni čas, tega pa se nikakor nihče noče lotiti. Zatorej je nemogoče, da bi bilo na voljo dovolj delovnih mest, dovolj povpraševanja, zadostna prodaja je nemogoča, saj preprosto ni dovolj potreb. O življenjskem ciklusu potreb ekonomska teorija sploh ne govori in je zato pomanjkljiva v zelo bistvenih postavkah. Igor Mekina: Zgrešena mitologija osamosvojitve Če bi bilo leta 1991 vse torej res odvisno samo od »nas« in v SFRJ leta 1991 in 1992 ne bi bilo tudi verižne reakcije »osamosvojitev« drugih republik, potem danes ne bi bilo niti samostojne Slovenije. Slovenija bi bila v tem primeru na dobri poti, da postane nekakšna evropska Katanga, Biafra, Čečenija ali Kosovo. Sloveniji se je posrečilo doseči »osamosvojitev« prav zato, ker je država (nedogovorjeno) razpadla in so se tudi drugi deli SFRJ odločili oditi po podobni poti. Še posebej pomembno pa je bilo tudi to, da sta se tudi zadnji dve republiki (Srbija in Črna gora), ki sta najdlje vztrajali na ohranitvi Jugoslavije, odrekli pretenzijam po nujnosti obstanka Slovenije, Hrvaške in BiH v okviru ZRJ. Prav zato Slovenija ni bila (razen v propagandnih medijskih praksah) označena za separatistično republiko, ker bi s tem osamosvojitev dobila pridih »nezakonite« odcepitve. In prav zato je poveličevanje orožja ob praznovanju slovenske osamosvojitve napačno in zavajajoče v enaki meri, kot je premalo poudarjena vloga mednarodnega prava in morda tudi nenačrtovane, a zato nič manj pomembne »pomoči« ostalih republik nekdanje SFRJ pri slovenski osamosvojitvi. Intervju dr. Primož Šterbenc: »Bolj ko bodo delovali ofenzivno, širši bo upor proti njim.«
Za Obamo se zdi, da hoče situacijo vrniti v položaj status quo ante. Kot da bi želel začeti na točki, ko je bil talibski režim zrušen. Vendar zaradi dinamike dogajanja to preprosto ni mogoče. Obama verjetno misli, da bo s tem, ko bo pripeljal nove in nove vojaške enote v Afganistan, začel graditi tam, kjer je Busheva administracija položaj zavozila. Ob tem pa ne upošteva dejstva, da Paštuni tujih vojakov ne dojemajo več kot benevolentnih tujcev, ki hočejo pomagati Afganistancem, ampak kot okupatorje, ki imajo svoje lastne interese. Če upoštevamo učinek kulturne obrambe, lahko rečemo, da vsak novi ameriški vojak, ki pride v Afganistan, ne umirja situacije, ampak samo še krepi religijsko identiteto in s tem omogoča večjo mobilizacijo paštunskega prebivalstva v uporniške vrste. Upornikom sicer pravimo talibi, jedro je res talibsko, vendar bi jih sam opredelil kot neko širše paštunsko gibanje, v katerega se vključujejo ljudje, ki nasprotujejo prisotnosti tujih vojakov v Afganistanu. Morda bi bila situacija nekoliko obvladljiva, če bi se Američani tega zavedali. Vendar pa s tem, ko svojo vojaško navzočnost spreminjajo v izrazito ofenzivno vojno, delujejo zgolj še bolj kontraproduktivno. Intervju Jernej Dirnbek (Mi2): Kvaliteta prostega časa
Gre za hipokrizijo v smislu, da če se daje dovolj prostora določeni glasbeni zvrsti v medijih, je potem poskrbljeno za slovensko glasbeno produkcijo! Sicer so narodnozabavni ansambli zmeraj opevali lepote Slovenije in prav oni imajo vsled programske usmeritve trenutno zelo veliko prostora na nacionalni televiziji. Z oddajami, kot so Mario, Na zdravje ali Kopitarjeva, predstavljajo in zagovarjajo nacionalne lepote in vrednote. Rockovske skupine, ki so indiferentne do tega, pa praktično nimajo dostopa. Z ukinitvijo Videospotnic in Sobotne noči so izgubili večino priložnosti za promocijo svoje glasbe. V svojih tekstih in sporočilih želimo biti iskreni. To smo lahko le takrat, ko pripovedujemo zgodbe, ki smo jih doživeli na lastni koži ali smo jih izvedeli iz verodostojnega vira, ki mu zaupamo. Kot sem že nekje rekel: ne morem pisati o ljubezni na jahti, če v življenju nisem bil na njej, lahko pa o pretepu za lokalnim šankom, ker sem to videli že večkrat iz neposredne bližine. Zaradi pisanja o lokalnih temah so nas skušali večkrat opredalčkati z izrazom »etno«, kar je zame povsem deplasirana trditev. S tem etnom imamo skupnega toliko, kot ga ima Big Foot Mama zaradi svoje ljubljanščine in zgodb o mladini, ki se odpravlja na Metelkovo.
Pogledov: 632
|
Brez komentarjev