| Red komunizma & absurdi demokracije |
|
| Prispeval/a: Igor Mekina | ||||||
| 26. January 2010 | ||||||
|
Foto: Matic Štojs Katedra tiskana izdaja (januar 2010)
Kar veliko prahu se je torej dvignilo zgolj zato, ker si je predsednik države drznil, da odlikuje nekoga, ki je še v socializmu in kot del komunistične nomenklature stori konkretno, za Slovenijo vsekakor koristno stvar. Kajti mitingi resnice niso bili preproste demonstracije, pač pa so v socialistični državi postali sredstvo, s katerimi so centralizmi s populizmom odstranjevali »neprimerna« politična vodstva. Zato je bilo Ertlovo dejanje vsekakor pomembno. Groteskna pretiravanjaTo seveda ne pomeni, da Ertl ni bil vodja tajne policije v socialistični Sloveniji in da ni odgovoren tudi za kršitve človekovih pravic. Sam se še dobro spomnim časov, ko so tedanje študentske časopise, med katerimi je bila pogosto na udaru prav Katedra, tedanji oblastniki prepovedovali in ukazali njeno popolno uničenje. V nekaterih primerih je bila nato zaplenjena tudi Mladina, ki je poskusila ponatisniti »prepovedane« vsebine iz Katedre. To so bili časi, ko smo bili pod nadzorom tajne policije, ko so nas na javnih zborovanjih spremljali špiclji in smo se morali novinarji na sodiščih zagovarjati zaradi neobstoječih žalitev tedanjega družbenega reda. Toda to je samo del resnice. Dejstvo je, da se je komunistična oblast v tistem času izredno hitro učila na lastnih napakah in prevzemala ideje, ki so nastajale v »opoziciji«. Zato si tudi tisti v »nomenklaturi«, ki so storili prava dejanja, vsekakor zaslužijo priznanje za to, kar so storili dobrega. Kajti v zgodovini bi težko našli zgodovinsko osebnost brez napak. Bismarck je velika osebnost nemške zgodovine, čeprav je zatiral katoličane in omejeval svobodo tiska, podobno pa velja še za tisoče drugih pomembnih osebnosti. V tem smislu »napake« Tomaža Ertla niso in ne bi smele biti ovira za priznanje, ki ga je dobil za neko konkretno, pravilno dejanje. Ob viku in kriku opozicije zaradi odlikovanja Tomaža Ertla pa je mogoče opaziti še najmanj dve nenavadni zadevi: groteskno pretiravanje, ki ga širijo prav tisti, ki so tudi sami odgovorni za resne kršitve človekovih pravic, ter popolno podrejanje različnih strankarskih »podmladkov« avtoritarni osebnosti svojih voditeljev, kar še posebej velja prav za podmladek SDS. Ob poslušanju besednih bravur Eve Irgl se človeku, ki je preživel vse to »Ertlovo« obdobje, namreč skorajda stoži po dobrih starih časih, ko je v teh krajih še zmeraj vladala jugokomunistična diktatura. Takrat smo pisali o tiranski armadi in jo zmerjali zaradi izkoriščanja privilegijev, toda nihče si ni mislil, kakšne grozovitosti nas šele čakajo v demokraciji. Kajti časi socializma se danes za potrebe sodobnih političnih bojev v režiji SDS-a slikajo še veliko bolj črno, kot so bili v resnici. Absurdnost tega početja je najbolj razvidna ob nazorni primerjavi dveh aretacij – »kršilcev« vojaške tajnosti v primeru Depala vas (v demokratični Sloveniji) in aretacija Janše (v jugokomunistični diktaturi). Zamislite si, kaj bi se zgodilo, če bi na primer leta 1988 Janeza Janšo in njegove kompanjone sredi ceste zaustavila specialna brigada KOS-a, jim razbila avto, jih pretepla kot pse, jim podtaknila ponarejene dokumente, zavrnila zdravniško pomoč pretepenih in jih nato odvlekla na Metelkovo na zaslišanje? To se seveda ni zgodilo. Namesto tega so se oficirji jugoslovanske vojske prav dlakocepsko držali pravil igre; trojico je najprej aretirala slovenska civilna policija in jih nato predala vojski, ob tem pa se nikomur ni skrivil niti las na glavi. Tekla je seveda kri; ko je Aleksander Vasiljević, šef kontraobveščevalne službe JLA in glavni zasliševalec Janeza Janše, odpeljal Janšo na pregled – zaradi njegovih srčnih težav si je namreč, medtem ko ga je čakal na hodniku, mimogrede operiral mastno tkivo na vratu in se nato po začudenega Janšo vrnil ves krvav. Kri obtoženih ni tekla nikoli; ne samo to, v zaporu so jih neprestano pitali s čufti in drugo hrano, Janša je priznaval, da po cele dneve samo počiva in da ima »časa še preveč«, na zaslišanjih so obtoženi poležavali v naslanjačih, ves čas so jih nalivali s kavo, edina tortura, ki jo je bil deležen Janša, pa je bila seveda tortura s sladoledi. Na stroške zasliševalcev. So morda to »spomini« o groznih zločinih tajnih služb, ki jih želi podrobno slišati tudi ubogljiva Janševa predsednica komisije za peticije Državnega zbora?Vem, da se bo slišalo bogokletno, toda v primerjavi z novodobnimi slovenskimi inkvizitorji se mi zdi general Aleksander Vasiljević, glavni Janšev preiskovalec in zadnji načelnik KOS-a JLA, precej staromoden in konzervativen gospod. Z njim sem se prvič srečal šele po koncu prejšnje države. Takoj sem poskusil izvedeti, če je njegova kontraobveščevalna služba nadzorovala tudi Mladino. »Ne. Mladina je bila objekt, iz katerega se je napadal državni in politični sistem v državi, vendar v skladu z zakonom ni bila v operativni pristojnosti JLA. Tudi začetek procesa proti četverici kaže, da je JLA dobila podatke od SDV in da nismo sami pokrivali Mladine. Morda bi morali, toda nismo. To ni bilo v naši pristojnosti. V vašem vprašanju tiči nekaj 'kosomanije', mita o vsemogočnem Kosu,« je zagrenjeno odgovoril Vasiljević. Vasiljevićeve besede potrjujejo tudi drugi podatki. Kajti komunistična Jugoslavija je bila urejena, pravna, pa čeprav enostrankarska in avtoritarna država. Kdor ne verjame, ta naj si ogleda dokumente o delovanju jugoslovanske tajne policije ali pa se pogovori s kakšnim dobrim udbašem. Jugoslovanska tajna služba je seveda prisluškovala, zasledovala in včasih tudi ugrabljala in ubijala. Toda tudi tukaj je vladal red. Najprej so v Svetu za ustavno ureditev odredili, koga je potrebno odstreliti. Nato je Bidža iz beograjske policije poiskal kriminalce in jim razdelil potne liste in naloge. In na koncu sta Dolanc in Herljević delila pištole s svojimi podpisi. Nobenega krivolova ni bilo. Vojska se je ukvarjala z vojaki in kontrašpijonažo, SDV pa je preganjala zunanje sovražnike. Ertl je morda storil marsikaj napačnega, toda vsekakor na slovenske državljane in civiliste ni spustil nasilne vojake, tako kot je to v primeru Depale vasi storil Janša.Železni zakon SDS-ove oligarhije Druga posebnost »ertlomanije« je povezana z nenavadno servilnostjo, ki jo politični podmladki kažejo do svojih voditeljev. V pravih demokracijah si predvsem mladi upajo imeti tudi drugačno mnenje. Toda vse kaže, da je prav pri slovenskih podmladkih še posebej izražen učinek »železnega zakona oligarhije«. Vodstva strank in njihovi predsedniki imajo namreč v Sloveniji kljub vsem statutarnim leporečjem o demokratičnih pravicah članstva v večini slovenskih strank še zmeraj odločilno in dokončno besedo o vseh pomembnih vprašanjih. Ta ugotovitev ni pravzaprav niti posebno presenetljiva; odkar je Robert Michels definiral svoj »železni zakon oligarhije«, je bila napisana že cela skladovnica razprav o tem, kako se v prostovoljnih organizacijah vzpostavljata oligarhija in prostovoljno suženjstvo vodstvu. Oligarhija nemških konzervativnih strank se Michelsu seveda sploh ni zdela presenetljiva, saj te stranke niso verjele v demokracijo. Michels je presenetil pojav oligarhije in diktature političnih elit v popolnoma drugačnih, načeloma demokratičnih strankah; zdelo se mu je namreč nenavadno, da celo nemška socialna demokracija in delavsko gibanje kljub svojemu ideološkemu zavzemanju za demokracijo ostajajo oligarhično strukturirane organizacije. Partnerstvo, mir, nenasilje, toleranca, krščanske vrednote – vse to so ob tem temeljni postulati, s katerimi se hvalijo tudi stranke, ki so blizu desnici in »krščanskim vrednotam«. Vse to lahko povemo seveda tudi z enim samim stavkom iz Evangelija, ki navaja Kristusove besede o tem, da ne smemo »ljubiti svojega bližnjega« in »preganjati svojih sovražnikov«, pač pa moramo »ljubiti svoje sovražnike« in se »moliti Bogu za tiste, ki nas preganjajo«.Prav tu pa se skriva drobna past. Kako je potemtakem – če je vse to res – mogoče, da stranke in njihova vodstva, ki svojo politiko utemeljujejo prav na krščanskem nauku, politično tako grobo obračunavajo s »svojimi bližnjimi«, zagovarjajo izgon nekdanjih »sovražnih tujcev« iz Slovenije, se zavzemajo za ideološki ekskluzivizem v šolah in se, kar dokazuje zgodovina, v določenih zgodovinskih obdobjih ne odrekajo niti zelo nasilnim sredstvom ob preganjanju svojih političnih nasprotnikov? Povsem konkretno – zakaj je tako težko priznati, da je njihov nekdanji »nasprotnik« Tomaž Ertl morda storil tudi kaj dobrega? Ali takšne stranke – če je Evangelij na nek način najvišji statut takšne stranke – s takšnim svojim ravnanjem pravzaprav ne kršijo svoje svetopisemsko in s tem tudi svoje najvišje statutarno načelo? Ali pa gre morda vendarle še za kaj drugega? Odgovor na to vprašanje se skriva v analizah Carla Schmitta, ki opozarja na napačno tolmačenje tega Kristusovega stavka in poudarja razliko med javnim in privatnim sovražnikom. Sovražnik namreč zanj ni navaden nasprotnik, do katerega gojimo občutke sovraštva in antipatije. »Sovražnik je samo javni nasprotnik ... je 'hostis' ne pa 'inimicus' v širšem smislu; 'polemos' in ne 'echetros',« pravi Schmitt. In prav zato se Kristusove besede o tem, da je potrebno »ljubiti svoje sovražnike« vedno znova napačno navajajo kot zapoved, da je potrebno ljubiti vsakega sovražnika. V tem primeru namreč ne gre za političnega – pač pa za »privatnega« sovražnika.In prav zaradi te razlike kristjanom nikoli ni padlo na misel, da bi iz ljubezni do Saracenov ali Turkov, ki so bili njihovi politični sovražniki, odstopili od oborožene borbe proti njim, se odpovedali križarskim pohodom in Evropo prepustili islamizaciji. Rečeno drugače; krščanski nauk o ljubezni do sovražnikov kristjane in krščanske demokrate zavezuje samo privatno. In prav zato so ljudje, ki se imajo za dobre kristjane, zasebno lahko tolerantni, javno pa nestrpni, zasebno pošteni, dejansko pa nepošteni, zasebno iskreni, javno pa neiskreni. Zasebno se torej lahko držijo zavajajočega Kristusovega nauka – v njihovem javnem, političnem delovanju pa kristjani in širše gledano vsi »desničarji« ravnajo po realpolitičnem premisleku ter zato sovražijo svoje nasprotnike, se poslužujejo zvijač in prevar ter včasih celo nasilja ter brez posebnih moralnih zadržkov obračunavajo s »svojimi bližnjimi«. Mesto novodobnih Saracenov in Turkov pa je iz optike slovenskih krščanskih demokratov seveda prepuščeno prav zastopnikom »liberalnega kapitalizma« in nekakšnim »oblastiželjnim komunistom«. Še toliko bolj nenavadno je zato dejstvo, da med vsemi novodobnimi političnimi strankami po najbolj demokratičnih metodah izbiranja vodstva posegajo prav v stranki, ki je najbolj dolgo nosila pečat netolerantnosti in ideološkega ekskluzivizma. Socialni demokrati namreč po demokratičnih metodah izbiranja svojega vodstva, pa tudi po kritiki, ki jo dopuščajo s strani podmladka svoje stranke, presegajo skoraj vse druge stranke, predvsem pa tiste na desnici. Tako v stranki, ki se jo še zmeraj drži pridih prejšnjega režima, vodstvo posega po najbolj demokratičnih metodah vodenja, medtem ko na prvi pogled najbolj »demokratične« stranke slovenske pomladi dosegajo svojo ideološko in programsko monolitnost s klanjanjem podmladkov svojim vodstvom, ki pogosto posegajo tudi po »čistkah« svojih vrst.Groteskni protesti zaradi odlikovanja Ertla ne dokazujejo, da je predsednik »jugonostalgičen«, nasprotno, dokazujejo, da opozicija zgolj zaradi ideoloških predsodkov do nekdanjih nasprotnikov in v nasprotju z načeli, ki jih razglaša, še zmeraj ni sposobna priznati zaslug tistim, ki so storili kaj dobrega za Slovenijo. Pogledov: 720
|
||||||
Potem ko je predsednik države Danilo Türk 30. novembra s srebrnim redom za zasluge odlikoval Tomaža Časa, Tomaža 
Brez komentarjev
| < Nazaj | Naprej > |
|---|