| Koordinate novega sistema |
|
| Prispeval/a: Rok Kralj | ||||||
| 06. March 2010 | ||||||
|
Skoraj nihče več ni zadovoljen z današnjim ekonomskim sistemom. Kritike najdemo na »levi« in »desni«, med neoliberalci in socialnimi ekonomisti, intelektualci vseh profilov in »gostilniškimi strokovnjaki«. Pojasnjevalcev in razlagalcev ekonomske krize je danes kot listja in trave; v prispevkih, kolumnah, knjigah, na blogih in forumih lahko preberemo brez števila kritik o propadajočem ekonomskem sistemu. Ko pa gre za resnično temeljit razmislek o novi ekonomiji, o resničnih spremembah, se večina ustavi pri preživetih floskulah in mantrah o večji konkurenčnosti, družbi znanja, reformi pokojninskega sistema (ki se je seveda nihče ne upa lotiti) in tako naprej. A obstajajo tudi predlogi, ki temeljito posegajo v naglo propadajoči ekonomski sistem in v resnici postavljajo »koordinate novega«. Katedra tiskana izdaja (februar 2010)
Share The World Resource (STWR) oziroma Medsebojna delitev svetovnih virov (dobrin) je nevladna organizacija, ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu Organizacije združenih narodov. Njeno temeljno poslanstvo je vlade in javnost ozavestiti, da »je osnovne potrebe človeštva mogoče zadovoljiti z medsebojno delitvijo ključnih dobrin kakršne so voda, energija in osnovna živila«. Njihov cilj je spodbuditi »tesnejše mednarodno sodelovanje, da bi lažje dosegli pravičnejšo porazdelitev življenjsko potrebnih dobrin in storitev«. Poglejmo si nekaj ključnih »koordinat« sistema medsebojne delitve svetovnih dobrin, ki jih na svojih spletnih straneh predstavlja nevladna organizacija STWR. Zakaj deliti svetovne dobrine?V nevladni organizaciji STWR navajajo tri ključne razloge, ki govorijo v prid pravičnejše porazdelitve svetovnih dobrin. Prvič, treba je doseči splošno razumevanje, kako kritična je situacija v svetu. Strašljiva statistika počasi postaja splošno sprejeto dejstvo: vsakih nekaj sekund v svetu nekdo umre zaradi revščine; vsakih 30 sekund zaradi posledic komarjevega pika umre otrok; vsako minuto umre ženska, ki v času nosečnosti ali rojevanja nima ustrezne zdravstvene zaščite, in 50.000 ljudi vsak dan umre zaradi različnih vzrokov, povezanih z revščino. Približno 3 milijarde ljudi – skoraj polovica svetovne populacije – se bori za preživetje z manj kot dvema dolarjema na dan, od tega je več kot milijarda ljudi kronično podhranjenih. Kljub temu da obstaja mnogo študij, ki trdijo nasprotno, pa številni še vedno verjamejo v mit, da je na svetu premalo dobrin, da bi nahranili »vsa usta«. Problem ni v pomanjkanju ključnih dobrin, temveč v njihovi nepravični porazdelitvi, saj po ocenah Svetovne banke (podatki za leto 2008) 20 odstotkov najbogatejših Zemljanov razpolaga s kar 76,6 odstotka vseh svetovnih dobrin, večina svetovnega prebivalstva (60 odstotkov) ima na voljo 21,9 odstotka vseh dobrin, medtem ko najrevnejših 20 odstotkov životari z vsega 1,5 odstotka svetovnih dobrin. Prav zaradi te izjemno nepravične porazdelitve dobrin je na svetu toliko sporov – med posamezniki, skupinami, skupnostmi, državami. Drugič, zdajšnji ekonomski sistem je »ločen« od morale in človeških vrednot. »Niti ni neresnično niti preveč poenostavljeno, če trdimo, da zdajšnji ekonomski sistem temelji na principih sebičnosti, pohlepa, agresivnega individualizma in neusmiljenega tekmovanja«. Vrednote pa ne samo, da ne smejo biti ločene od ekonomskega področja, vrednote so ekonomsko vprašanje par excellence. O vrednotah v ekonomiji so razmišljali tako antični in srednjeveški misleci, ki so o ekonomiji vedno razpravljali v okviru etike (npr. Aristotel, Plutarh, Tomaž Akvinski), kot tudi »oče« sodobne ekonomije Adam Smith, ki je bil predvsem moralni filozof. Kasneje se je vez med etiko in ekonomijo vse bolj trgala, kar nas je pripeljalo do »korporativne globalizacije in standardiziranih vrednot neoviranega tekmovanja, sebičnih interesov držav in poslovanja po načelu ›najsposobnejši preživijo‹, ki so danes nesporne podlage mednarodnega trgovanja. Posledično se moč od vlad in skupnosti prenaša k nezaslišani centralizaciji vpliva korporacij, bankirjev in globalnih institucij, ki propagirajo gospodarsko rast in prosto trgovino.«Tretji razlog, zakaj deliti svetovne dobrine, pa je v zdajšnjem ekonomskem sistemu, ki je izrazito netrajnostno naravnan. V ozadju tega sistema je splošno sprejeta ekonomska teorija oziroma dogma, ki pravi, »da ima svobodna trgovina velik pozitivni učinek v vseh državah sveta in predstavlja temelj človekovega razvoja. Kljub vsem nasprotnim dokazom je verjetje v gospodarsko rast kot rešitev praktično vseh svetovnih problemov – vključno z globalno revščino, dolgom držav tretjega sveta, prenaseljenostjo in podnebnimi spremembami – skoraj brez nasprotovanja sprejeta med ›mainstream‹ ekonomisti.« Dejansko pa so milijarde revnih ljudi z vsega sveta na »svobodnem« trgu izpostavljene »svobodni« konkurenci mogočnih multinacionalnih korporacij. Svoboda trga je zatorej zgolj svoboda – oziroma odsotnost kakršnihkoli pravil in moralnih vrednot – delovanja najmočnejših ekonomskih subjektov. Poleg tega pa »omejenih količin dobrin ni mogoče v nedogled trošiti na neomejen način«. Kaj je princip medsebojne delitve?Za rešitev v smeri trajnostno naravnane ekonomije, pravijo pri STWR, je najprej treba postaviti vrednote in prioritete ter strukturo nove globalne ekonomije, ki bo temeljila na principih sodelovanja, pravičnosti in medsebojne delitve. Medsebojna delitev pa ne predstavlja nove ideologije oziroma novega »izma«, temveč »naravni zakon ekonomije, enostaven koncept, ki kot človeški proces ne zahteva posebne razlage.« Tako kot smo vajeni medsebojne delitve na ravni družine, se je moramo zdaj naučiti na ravni držav in mednarodne skupnosti. Medsebojna delitev predstavlja vodilni princip preobrazbe svetovne ekonomije, ki pa ni abstraktni ideal, temveč prej praktična pobuda. Poznamo kar nekaj primerov delovanja v okviru medsebojne delitve:· Marshallov načrt, s katerim so ZDA po drugi svetovni vojni pomagale zahodni Evropi, je bistveno pripomogel k njenemu hitremu okrevanju. · V marsikateri sodobni državi vlogo medsebojne delitve družbenega bogastva do neke mere »igra« davčni sistem, ki skrbi, da se zbrani davki (npr. od dobička, finančnih transakcij, trgovinskega prometa) usmerjajo k zadovoljevanju individualnih in skupnih družbenih potreb (izobraževanje, zdravstveno varstvo, socialna varnost itd.). · Venezuela deli svoje zaloge nafte z drugimi državami v regiji, medtem ko ji te »vračajo« s svojimi dobrinami in storitvami (na primer Kuba, ki Venezueli zagotavlja zdravniške storitve). Takšna oblika ekonomskih odnosov vodi h krepitvi političnih odnosov, k naklonjenosti in zaupanju med narodi. Princip medsebojne delitve je torej širok družbeno-ekonomski okvir, ki omogoča raznolike načine izmenjave dobrin ali pomoči, ki presegajo današnje enačenje ekonomskih in družbenih odnosov s tržnimi »zakonitostmi«. Kako medsebojna delitev lahko deluje?Ko se bo globalna skupnost strinjala, da je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb njena najpomembnejša prioriteta, se lahko odpre razprava o ekonomiji medsebojne delitve na globalnem nivoju. Dogovoriti se bo treba o ključnih dobrinah, ki bodo izvzete iz tržne ekonomije in ne bodo pod nadzorom zasebnih ali nacionalnih interesov ter se ne bodo več prodajale za dobiček. Te ključne dobrine za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb naj bi bile naslednje: voda, zemlja in osnovni kmetijski pridelki, rudno bogastvo in energetski viri, ozračje in koristno znanje ter tehnologije. Novoustanovljeno mednarodno telo bo delovalo kot predstavniški svet vseh držav članic, ki bodo »svoje« ključne dobrine namenile v korist globalne skupnosti kot celote. Združeni narodi so kljub zdajšnjim pomanjkljivostim edina organizacija, ki ima zadostne izkušnje, članstvo praktično vseh svetovnih držav in razvejano dobrodelno aktivnost, zato bi lahko uspešno prevzele koordinacijo medsebojne delitve ključnih svetovnih dobrin. »Novo telo v okviru Organizacije združenih narodov, ki ga lahko za zdaj poimenujemo Svet ZN za medsebojno delitev dobrin (UN Council for Resource Sharing), bo odgovorno za kratkoročni cilj nujne redistribucije dobrin in za dolgoročni cilj ustvariti globalno mrežo za distribucijo ključnih dobrin.«Vzpostavljanje globalne mreže za medsebojno delitev ključnih dobrin lahko poteka hkrati s programom nujne redistribucije dobrin. Dolgoročno koordinacijo globalne mreže lahko dosežemo s centraliziranim informacijskim sistemom, ki bi zbiral in obdeloval informacije o dobrinah iz posameznih svetovnih držav. S podatki o stanju presežne proizvodnje v vsaki državi bi računalniški sistem »globalne mreže za medsebojno delitev dobrin« lahko izračunaval, koliko katere od ključnih dobrin bi država lahko posredovala drugi. S pregledom nad globalnimi »potrebami« in »produktivno proizvodnjo« bi manj razvitim države lahko hitro pomagali pri izhodu iz revščine. Hkrati pa bi lahko zagotovili krajše transportne poti za dobrine, kar bi znatno pripomoglo k reševanju problema globalnega segrevanja ozračja. Tudi na lokalni in regionalni ravni bi morala civilna družbena gibanja organizirati demokratična združenja, ki bi skrbela, da bodo osnovne potrebe globalne skupnosti primerno zastopane in da bodo lokalne dobrine primerno nadzorovane. Tako bodo odnosi med lokalnimi civilnimi mrežami, vladami in mednarodno skupnostjo predstavljali temelje za resnično demokratično, ›od spodaj navzgor‹ usmerjeno obliko ekonomskega razvoja.Tržnega sistema ne bo treba popolnoma opustiti, pač pa ga omejiti na nebistvene dobrine in storitve (z vidika zadovoljevanja človekovih osnovnih potreb). Ko bo ekonomska rast postala drugotnega pomena glede na preskrbo s ključnimi dobrinami, se bo zmanjšal (pre)velik pomen današnje tržne ekonomije. Trgovski interesi ne bodo imeli več vpliva na ključne dobrine, korporacije pa bodo tako služile ekonomskim potrebam družbe. Kaj bi medsebojna delitev pomenila za mednarodne odnose?Z ločitvijo ključnih dobrin od prevladujočega motiva dobička bi se mednarodna trgovina s potrošnimi dobrinami bistveno zmanjšala, kar bi vodilo k manjši odvisnosti od dragega tujega uvoza, z zmanjšanjem nepotrebnega transporta bi se zmanjšali izpusti ogljikovega dioksida in izboljšali bi se odnosi med nerazvitimi in razvitimi državami. »Z medsebojno delitvijo ključnih dobrin bi se ustvarila nova vrsta altruističnih odnosov, ki bi zapolnili praznino v družbenih odnosih, ki jo je ustvarila komercializacija. Obstaja dovolj dokazov, da imajo tam, kjer je otroška smrtnost manjša, družine manj otrok in rast prebivalstva se začne zmanjševati. Ko bo imel vsakdo zagotovljeno varno možnost zadovoljevanja svojih osnovnih potreb, ko bo vsaka država in skupnost dobrine delila z drugo, to ne bo več samo začetek resnične demokracije vseh udeležencev, ampak bo pomenilo tudi manjšo marginalizacijo nekaterih skupin, manjšo podporno bazo terorizmu in začetek mednarodne kulture zaupanja, občutka za skupno in naklonjenosti med narodi.«Ni res, kot pravijo nosilci politične in ekonomske oblasti, da ni prave alternative sedanjemu ekonomskemu sistemu, ki za silo in na hitro »pokrpan« čaka na naslednji finančni, gospodarski, okoljski ali socialni »cunami«. Okvirne rešitve so pripravljene; ni nujno, da so dokončne in povsem formalizirane. Nujno pa je, da vstopijo v »razumski domet« akademikov, poslancev, ministrov, predsednikov vlad in ne nazadnje človeštva kot celote. Medsebojna delitev je vsekakor alternativa, vredna vse pozornosti in temeljitega premisleka. Pomeni nove koordinate za dosego blaginje, pravičnosti in miru. Za vse. Glavni vir: Adam W. Parsons: Sharing in The Global Economy – An Introduction (vsi citati v navednicah izhajajo iz tega članka); spletna stran Share The World Resources www.stwr.org. Pogledov: 479
|
||||||
Brez komentarjev
| < Nazaj | Naprej > |
|---|