Avatar, novi Cameronov film, lahko razumemo kot znanstveno fantastično poglavje knjige Doktrina šoka (Naomi Klein). Film se dogaja na oddaljenem planetu Pandora, kjer mogočna korporacija v imenu dobička, svobodnega podjetništva, želja delničarjev in vlagateljev uničuje domovino staroselcev. Doseganja svojih ciljev se loteva s podporo vojske, ki seje grozo in teror med prebivalce. Staroselci se imenujejo Na’viji in če bi jih želeli s kom primerjati, so nemara še najbolj podobni Nubam, kot nam jih opisuje Križnar, skratka čistim, po naravi veselim, z naravo prepletenim in razmišljajočim bitjem, ki po nesreči in naključju živijo na zemljišču, bogatem z rudninami in drugimi dragocenimi naravnimi viri, dovolj iskanimi, da padejo v oči korporacijam.
Dr. Nenad Miščević je analitični filozof in redni profesor na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru in hkrati gostujoči profesor na CEU Univerzi (Central European University) v Budimpešti. Ukvarja se predvsem s filozofijo duha, epistemologijo in politično filozofijo. Med drugim je napisal knjigo Nationalism and beyond [Onstran nacionalizma], sedaj pa pripravlja novo knjigo o kozmopolitanizmu.
V mestu, ki se predstavlja kot enotno, dejansko zija globok razkol: med verstvi, med narodnostmi ter med nasilno vojsko in ljudskim odporom. Jeruzalem je prizorišče konflikta, ki samo čaka, kdaj bo eksplodiral, podžigata pa ga dolgotrajna in nezakonita okupacija.
Potem ko je predsednik države Danilo Türk 30. novembra s srebrnim redom za zasluge odlikoval Tomaža Časa, Tomaža Ertla in Leopolda Jesenka za zasluge v času akcije Sever, s katero so preprečili »miting resnice« leta 1989, je opozicija z Janezom Janšo na čelu to dejstvo uporabila za spretno odvračanje pozornosti javnosti od afere »Patria« in drugih neprijetnih tem. Podmladek SDS-a je predsednika države želel celo odlikovati z naslovom »šalabajzer«, predsednica komisije za peticije Državnega zbora Irglova pa je pozvala državljane, naj ji pošiljajo pričevanja z opisi kršitev Udbe, ki jo je v preteklosti vodil tudi Tomaž Ertl. V opozicijskih SDS in SLS so zoper Türka napovedali tudi ustavno obtožbo, pozvali ljudi na ulice (toda šele spomladi), ob odlikovanje pa se je obregnila celo ljudska stranka.
»Naš Bor je umrl zaradi izjemno slabega odnosa, napuha, nemarnosti, lenobe,« je dejala Tatjana Nekrep. Zgodbo pozna vsa država. O moralni odgovornosti zdravnikov, da so solidarni s plačami drugih zaposlenih v primerljivih poklicih tudi v času krize, sem na tem mestu že pisal. Nič ne kaže, da bi se socialna občutljivost zdravnikov tu kaj odlikovala – zase je zadnja leta vselej zahtevala privilegije in jih tudi dobila.
Ob strankarskih političnih bojih se zdi branje klasikov osvežujoče. Pomaga jasneje uvideti sedanji trenutek. Zelo osvetljujoče je prebirati Demokracijo v Ameriki Alexisa de Tocquevilla. Nastala je davnega leta 1835 – torej v času, ko je po Ljubljani popival dr. France Prešeren. V njej, med drugim, preberemo, da so stranke »nujno zlo svobodnih vladavin«, še posebno v obdobjih, »ko so spremembe v družbenem stanju tako počasne in neopazne, da ljudje mislijo, da so dosegli končno stopnjo«. Takrat namreč nastopi »čas spletk in malih strank«.
Potem ko je predsednik države Danilo Türk 30. novembra s srebrnim redom za zasluge odlikoval Tomaža Časa, Tomaža 
