V petek, 25. septembra se bo v več kot 200 evropskih mestih zgodila Noč raziskovalcev 09. Gre za vseevropski projekt, ki se mu mariborska univerza pridružuje že četrtič, ljubljanska Filozofska fakulteta pa vanj stopa prvič. »Želeli bi si, da bi projekt postal vseslovenski in bi se nam pridružila tudi Univerza na Primorskem. Brez raziskovalnega dela, brez raziskovalcev bo namreč Evropa zaostajala v njenem razvoju in to je tudi bistvo, zakaj se namenja evropska sredstva za promocijo raziskovalnega dela in življenja raziskovalcev«, je pred pričetkom dogodka dejal rektor Univerze v Mariboru Ivan Rozman in dodal, da si želijo, da bi se za poklic raziskovalca odločilo čim več mladih in bi Evropa postala središče znanja.
Oziroma vsaj na enem izmed začetkov. Skratka spet sem v Kairu, od koder imam polet za München. Kairo me je pričakal zgodaj, že ob 5.30, saj je avtobus na cilj prispel pol ure prej od načrtovanega. Nisem mislil, da se to lahko zgodi v Egiptu. Ulice so bile še prazne in občutek sem imel, da se je več ljudi šele odpravljalo spat, kot pa začenjalo nov dan. Ker je bilo za hotel še prezgodaj, sem se odpravil v McDonalds. Slednji je odprt 24 ur na dan, pa še zastonj brezžični internet ima. In čeprav sem v veliki meri nasprotnik globalizacije, kot jo poznamo, sem jutro preživel v ikoni slednje ob kavi in internetu. Po tehnološkem mrku v oazi sredi oslov mi je to nekako tudi »pasalo«.
Naslednji dan sem si najel kolo, da bi raziskal lepe kotičke oaze. Kolo je bilo solidno, pa čeprav ni imelo zavor. Tudi sedež je bil že načet, zato me je rahlo tiščal. Po popoldanski pavzi se je seveda po egiptovsko zapletlo. Mojega kolesa v hotelu ni bilo nikjer. Nekdo ga je vzel, čeprav sem sam plačal celodnevno najemnino. Menedžer, ki zaradi tega ni bil preveč v zadregi, mi je uredil zastonj kolo v bližnji izposojevalnici koles. Tam seveda nad njegovo idejo niso bili navdušeni, a so jo na koncu sprejeli. Njihovo nejevoljo je odražalo mojo novo kolo, ki je bilo po velikosti primerno za najstnika. Poleg tega pa je imelo čisto spuščen sedež. Tako sem si med vožnjo skoraj grizel kolena.
Na aleksandrijski prašnati avtobusni postaji, kakršne še pri nas vasi nimajo, me je čakal avtobus za oazo Siva. Vožnja je bila dolga 9 ur in je nikakor ni hotelo biti konec. Tudi na avtobusu je vladalo klavrno vzdušje, saj nas je v zadnjem štiri urnem delu skozi puščavo ostalo le 6 ljudi. Tudi zaradi zamude sem v oazo prišel šele ob 11 zvečer. In eden izmed mojih največjih popotniških strahov, da ne dobim prenočišča, se je skorajda uresničil.
