FERI LAINŠČEK

Podrobnosti

Nedelja, 06 Maj 2012 10:38

Feri Lainšček je pisatelj, ki v pisateljevanju najde razumevanje sveta in svoje pozicije v njem. Sledi toku časa in hitro vzljubi novosti, saj ga žene radovednost. Vendar v srcu ostaja »divji človek s panonske ravnice«, kateremu je pisanje v prekmurščini romantično in navdihujoče.

Feri Lainšček ni le pisatelj, ampak tudi pesnik, dramatik, scenarist, soustvarjalec literarnih revij in avtor številnih besedil slovenskih pevcev in pevk. Med njegova pomembnejša dela, za katera je prejel tudi nagrade, spadajo: roman Ki jo je megla prinesla (nagrada iz Prešernovega sklada), roman Raza (Kajuhova nagrada, 1986), roman Namesto koga roža cveti (nagrada Kresnik za najboljši slovenski roman leta, 1992), zbirka pravljic Mislice (nagrada večernice za najboljšo slovensko mladinsko literarno delo, 2001), roman Muriša (nagrada Kresnik za najboljši slovenski roman leta, 2007). Njegovo najnovejše delo je roman Sprehajališča za vračanje (2010), ki velja za prvi slovenski roman v verzih. Njegova dela so doživela največ filmskih uprizoritev med slovenskimi pisatelji. Tako so bili po njegovih delih posneti naslednji filmi: Halgato, Mokuš, Traktor, ljubezen in rock'n'rol, Petelinji zajtrk in Hit poletja. Trenutno nastaja celovečerni igrani film po njegovem romanu Nedotakljivi, ki bo nosil naslov Šanghaj.

Stik s svojimi bralci skušate vzpostaviti tudi preko interneta, če pri tem izpostavimo e-roman (Junak našega časa) in Facebook. Zakaj se odločate za to?

Ne gre samo za stik z bralci. E-roman »Junak našega časa« je bila umetniška akcija, ki je raziskovala možnosti novega medija in jih obenem tematizirala, Facebook je socialna mreža, ki me ne zanima samo kot pisatelja. Živim tu in zdaj, sem nekdo, ki uživa v duhu časa, rad imam napredek, hitro vzljubim vse, kar je novo. Del mojega opusa je že na razpolago v obliki e-knjige.

Verjamete, da bo klasično knjigo zamenjala knjiga v elektronski obliki?

Klasična knjiga in elektronska knjiga sta vsekakor samo nosilca sporočila. Zdaj, ko elektronska knjiga deloma nadomešča klasično knjigo, se vsebina ni bistveno spremenila, drugačen je le dostop do nje. Elektronska knjiga bo v prvi fazi verjetno bolj uspešna z enciklopedičnim gradivom, slovarji, učbeniki, šele potem bo na vrsti beletristika. Kakšen bo tempo te tranzicije ne vem predvideti, v nobenem primeru pa me ne skrbi, da ne bi nekoč več držal v rokah svoje natisnjene knjige.

Kljub vsej tehnologiji, ki jo uporabljate, pa pravite, da moramo znova spregovoriti o vprašanju duše in o vsem bistvenem, kar določa človeka?

Vsekakor ja, saj nas zgodovina človeštva in vedenje o človeku nasploh o tem zmeraj znova pouči. Taka nenehna samorefleksija je nujna, saj človeška družba ni nekaj, kar bi že samo po sebi težilo samo k dobremu. Kvečjemu nasprotno, človeštvo je v večini pravzaprav nepremišljeno, destruktivno in dojemljivo za zlo. Spopad dobrega in zla je očitno igra, na katero za zmeraj obsojeni.

Kaj za Vas pomeni nezavedni kolektivni spomin, iz katerega pravite, da tudi črpate snov za pisanje?

Izhajam iz teorije utemeljitelja analitične psihologije Carla Gustava Junga in sem na nek način njegov privrženec. Tudi s pomočjo njegovih razlag temeljnih struktur človekove osebnosti lažje razumem svoj ustvarjalni proces, ki je izhaja samo iz zavesti, temveč tudi iz podzavesti in skupaj s tem iz t.i. kolektivnega nezavednega.

Bi Lainšček kot pisatelj brez Prekmurja še bil Feri Lainšček?

Moje ustvarjanje kot celota je s Prekmurjem veliko manj povezano, kot se to na prvi pogled morda zdi. Moje tematiziranje ravnice in t.i. ravninskih sentimentov se v resnici ne oplaja samo v Prekmurju, temveč v Panoniji, ki je neprimerno večja, širša, ali pač mogočnejša. Toda, opazovalci pri tem niso natančni, ali pa morda dovolj poglobljeni. Mnogokrat, ko kdo zapiše, da se v nekaterih segmentih navezujem na Miška Kranjca, verjetno spregleda, ali pa niti ne ve, da sem veliko večji 'fan' pokojnega vojvodinskega književnika Mike Antića.

Kako osebno čutite melanholijo prekmurskega prostora?

Saj pravim, vidim jo v okviru neke večje celote, skušam pa prepoznavati tudi kako njeno specifičnost. Prekmurci, vsaj v pretežnem delu, seveda smo »ljudje z ravnice«, toda to geografsko in, če se malce hecam, tudi meteorološko komponento seveda dopolnjujejo še drugi dejavniki. Dejstvo je, recimo, da je prekmurska kolektivna duša zaradi tisočletnega bivanja znotraj Madžarske države na nek način še zmeraj frustrirana in da je naš, pogojno rečeno, nacionalni značaj dokaj nesamozavesten pa tudi depresiven.

V svoje pisanje vključujete tudi prekmursko narečje. Ali to počnete tudi z namenom, da bi ga predstavili preostalemu slovenskemu prostoru?

Prekmurščina je bila svoj čas književni jezik, zdaj je pač samo eno izmed slovenskih narečij, oziroma je jezik, ki umira. Pisati v jeziku, ki ga na svetu govori samo še kakih sto tisoč ljudi, je predvsem romantično in navdihujoče. Res je tudi, da je zame prav jezik eno izmed tistih področij t.i. duhovne arheologije, ki me najbolj zanima in se znam z njegovo pomočjo spustiti daleč nazaj.

V Vaših delih se pojavlja tudi reka Mura. Kaj Vam slednja osebno pomeni?

Reka Mura se v mojih delih vzpostavlja kot metafora, v literarnem smislu mi je, če rečem po domače, prišla torej zelo prav. Trilogija romanov Ločil bom peno od valov, Muriša, in tretji z delovnim naslovom Orkester za poljube, ki izide leta 2010 bo nosila skupni naslov Mura. S tem bom postavil spomenik reki, ki jo imam rad in se ob njej veliko sprehajam.

Bi jo morali za vsako ceno zaščititi pred izgradnjo hidroelektrarn?

Njen spodnji tok in zelo ohranjene biotope vsekakor. Verjamem tudi, da nam bo to tudi uspelo, saj vem, da bomo že čez kakih deset, dvajset let električno energijo pretežno proizvajali drugače. Škoda bi torej bilo tako redko ohranjeno naravno danost žrtvovati za eno desetletje, oziroma za nek tak začasen pridelek elektrike, ki ga večino potem itak zelo neracionalno potrošimo, oziroma ga spremenimo v nič.

Moškega in žensko velikokrat zaznamuje ljubezen, tudi v Vaših delih. Kakšno je pravzaprav Vaše pojmovanje ljubezni?

Menim, da se lahko človek polno realizira le ob drugem, ali če povem pesniško, »tako, da se zagleda v očeh drugega.« Za tak odnos in tako zbližanje je seveda potrebna ljubezen. Zato je prav to tista čustvena in duševna naravnanost, ki jo v svojih delih najpogosteje tematiziram.

Posredno se izražate tudi preko filma, saj so po Vaših delih je bilo posnetih že pet celovečernih igranih filmov, TV nadaljevanka in TV film. Kako ste zadovoljni z njimi in kakšna je pravzaprav razlika med literaturo in filmom?

Razlika je ogromna, saj se filmski in literarni jezik zelo razlikujeta. Kar res povezuje film in literaturo je, v grobem povedano, samo zgodba. No, zgodb v mojih delih zagotovo ne manjka, saj sem po vokaciji pripovedovalec zgodb in pač ni čudno, da se mnogi producenti in režiserji obračajo k meni. Sodbe o filmih, ki so bili posneti po mojih romanih pa sicer raje obdržim v intimnih krogih, saj vem, koliko vsega se mora »pokriti«, da se kak film »posreči«.

Poleg tega, da pišete o Romih z njimi tudi redno sodelujete, npr. z glasbeno skupino Langa. Kaj je tisto, kar Vas pritegne pri ciganski duši, če se izrazim tako kot Vi?

Približno tako, kot sva prej razmišljala o Prekmurju, lahko razmišljam tudi o Romih. Ta njihova skupnost, ki jo tudi neposredno poznam, je del večjega, razseljenega kolektivnega organizma, ki se napaja iz enakega duhovnega gena. So pač ljudstvo, ki je šlo nekoč davno iz Indije, se razselilo praktično po vsem zahodnem svetu in na tej svoji dolgi poti doživelo marsikaj. No, tudi pri njih je še zelo razpoznavna t.i. prvotnost, ohranjeni so arhetipski vzorci in njihovo kolektivno nezavedno je ulovljivo. Pisatelj mojega kova bi bil nor, če tega ne bi uporabil.

V Sloveniji velikokrat prihaja do nerazumevanja ali celo napetosti med Romi in ostalimi. Kaj se lahko od Romov naučimo in obratno?

Romi so predvsem zelo drugačni od nas. Most, ki naj nas v obeh smereh veže, je lahko zgrajen le iz sprejemanja drugačnosti. Če želimo, da bi bili povsem enaki kot mi, ali če si morda kdaj tudi oni sami želijo, je to nasilje nad njihovo kolektivno dušo. Ne gre torej za to, da bi morali biti enaki, temveč za to, kako doseči, da so lahko kljub zgodovinsko pogojenim razlikam enakovredni.

Kaj menite, koliko se Slovenci še zavedamo pomembnosti svojega jezika in kako zelo pomembno je za Vas kot pisatelja, da ga ohranimo?

Pravzaprav se ne bojim, da se slovenščina ne bi ohranila, oziroma mislim, da se ne bo še tako kmalu znašla med svetovnimi jeziki, ki so umrli ali umirajo. Slovenci se po mojem mnenju dovolj zavedamo, da je jezik del naše identitete. Razvidno nam je, vsaj večini, da bomo brez njega tudi kot posamezniki izkoreninjeni in izgubljeni v svetu, ki jedo tovrstnih nomadov in blodečih duš vse bolj brezčuten in prezirljiv.

Če sem prav informirana, ste pustili študij novinarstva in začeli pisateljevati. Bi torej tudi mladim svetovali naj sledijo svojemu srcu oziroma poslanstvu?

Mladim bi rekel predvsem, ostanite divji v srcu. Sam sem študij novinarstva zapustil iz nazorskih razlogov, a tega nisem nikoli obešal na velik zvon, ker se mi to še danes zdi moja zasebna, oziroma intimna zadeva. Bil sem takrat zelo družbeno neprilagojen in neprilagodljiv, v nekem smislu pa sem to, hvala bogu, še zdaj.

Za svoja literarna dela ste prejeli ogromno nagrad, koliko Vam slednje pravzaprav pomenijo?

Nagrade verjetno imajo tudi to vlogo, da tistim, ki sami tega ne zmorejo prepoznati povedo, da ima moje delo neko vrednost. Sam seveda take potrditve ne potrebujem, zato sem, to je pač že splošno znano, ob nagradah bolj ali manj ravnodušen.

Avtorica: M. H.

Foto: www.ferilainscek.si