Drive

Podrobnosti

Sreda, 18 April 2012 12:35

Drive

Sladko-grenka dirka s pravljičnim priokusom

Večkrat nominirani (Oskar, Bafta) in nagrajeni (Cannes; nagrada za najboljšega režiserja) film Drive (2011) Nicolasa Winding Refna vsekakor ni konvencionalen izdelek, ki bi se utapljal v povprečnosti serijske hollywoodske produkcije. Film namreč s svojo kontrastno kombinacijo prikaza pristnih čustev naklonjenosti in ljubezni, v katero z vso brutalnostjo udari svet kriminala in nasilja, deluje nadvse sveže ter gledalca le stežka pusti ravnodušnega.

Glavni lik (Ryan Gosling), dirkač, mehanik in kaskader, za katerega je vožnja avtomobila bolj naravna kot hoja in ki ta dar ponuja v najem kriminalcem pri begu s kraja zločina, se zaplete v neobičajen odnos s sosedo Irene (Carey Mulligan) in njenim sinom Beniciom (Kaden Leos), katerima krajša čas ob odsotnosti njunega zaprtega moža in očeta Standarda (Oscar Isaac). Začetna zadržanost protagonistov se, kljub socialni situaciji (in morda ravno zaradi nje), ki prepoveduje, da bi se razvilo kaj več, hitro pretopi v vzajemna romantična čustva, ki, kljub temu da dolgo ostanejo neizgovorjena, v skupnih prizorih praktično »režejo zrak«. Ireninega moža ob vrnitvi iz zapora zasleduje njegova kriminalna preteklost, katere talca postanete žena in sin, posledično pa je v verigo mafijskega nasilja neizbežno vpleten tudi glavni protagonist, ki Standardu ponudi pomoč pri ropu, v katerega je le-ta prisiljen.

Osrednji motiv filma je skoraj klišejski – brez skrbi, film se poigrava s klišejem na nadvse neklišejski, domala parodijski način – romantični junak, ki se za pravo stvar, za ljubezen, pravičnost, zaščito nedolžnih, iz mirnega in zadržanega mladeniča preobrazi v skoraj nadnaravnega junaka in prestopi na stran nasilja, vzame stvari v svoje roke in »naredi, kar je potrebno narediti«, če je treba tudi za ceno življenja, saj ve, da je dobil »pravo stvar«, edino, ki šteje: »Biti ob tebi in Beniciju je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila«. Pri tem junak ni poimenovan, nikoli ne izvemo njegovega imena, tako mesto junaka na nek način ostaja prosto in nas vabi, da stopimo nanj.

Režiser si, kot pojasnjuje v intervjuju, za naracijo izposodi formo grimovske pravljice, ki se začne nedolžno, v sproščenem, vsakodnevnem ozračju, ki postopoma postaja vse bolj temačno, vendar z jasno moralno kategorizacijo dobrega in slabega v zgodbi, kar filmu pričara še dodaten občutek mističnosti.

V ne ravno tipičnem »car chase movie-ju« ne manjka akcijskih prizorov, avtomobilskega preganjanja in mafijskega obračunavanja, čeprav niti približno ne gre akcijski »slasher alla Steven Seagal«, ampak prej za film noir, ki se spogleduje z estetiko t.i. novega Hollywooda. Gre za film, ob ogledu katerega se boste spomnili na Tarantina, čeprav s podobnostjo ne gre pretiravati, saj je Winding Refn v primerjavi s tarantinovskim »obešenjaškim« humorjem mnogo bolj subtilen avtor.

S sladko »synth-pop« glasbo in bleščeče umetelnimi roza napisi se film neprikrito poigrava z estetiko 80', seveda spet na način, ki niti približno ne deluje zatohlo, temveč zgolj romantično in nostalgično. Podobno bi lahko trdili za fetišizacijo dirkalnih avtomobilov, cestnega preganjanja in avtomehanične delavnice, saj samo ime filma, kot tudi nekateri prizori in dialogi, aludira na kultne filme žanra.

Avtor v filmu doseže svoj cilj in najde pravo ravnovesje med art filmom in gledljivostjo za nekoliko širšo publiko ter posname zavidanja vreden film, ki niti za trenutek ni dolgočasen. Vsekakor vredno ogleda.

Gregor Kuhar

(Foto:http://stayfly.pl)