NEPOSREDNE VOLITVE SODNIKOV IN SODNIC

Podrobnosti

Sreda, 04 April 2012 00:00

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. V imenu ljudstva sodniki in sodnice izrekajo sodbe. Ker sodnike in sodnice imenuje državni zbor, ki ga voli ljudstvo vsake toliko časa, potemtakem ljudstvo izreka sodbo in demokraciji je zadoščeno. Na prvi pogled je vse lepo in prav.

Pa vendar vsi vemo, kako velika zadrega obstaja na tem za upravljanje države verjetno najpomembnejšem področju. Sodnike in sodnice namreč za razliko od ministrskega zbora izvoli državni zbor enkrat za vselej in velik čudež se mora zgoditi, da bi bil sodnik ali sodnica kasneje ob svojo funkcijo; pa ne le zato, ker je stanovska solidarnost med njimi podobno kot med zdravniki nekaj fascinantnega, temveč ker so mogočniki, ki jim obstoječa kvazidemokracija ustreza, mnenja, da bi reelekcija v sodstvu pomenila slabitev njegove neodvisnosti. S tem se tudi sama kot nemogočnica strinjam, če bi reelekcijo opravljala vsakokratna strankarsko-politična garnitura (nisem rekla nomenklatura).

Ali je torej mogoče uvesti neposredne demokratične volitve sodnikov in sodnic? Če bi hoteli preudariti prednosti in slabosti takšne rešitve, bi si kot točko motrenja lahko postavili državnozborsko ureditev. Ker lahko ljudstvo prek poslancev in poslank vsaj na načelni ravni nasprotuje vladi, je torej med vlado in ljudstvom formalno zagotovljen nujno potreben zdrav antagonizem. A ne pustimo ob strani pomislekov, koliko so poslanci zaradi stopenjske ureditve znotraj svojih strank – katerim naj bi bili „hvaležni“, da so jih pripeljale v parlament – sploh sposobni takšnega antagonizma, in ali se zmožnost nasprotovanja na podlagi kritičnega razmisleka ne pokuri že znotraj strankarskih „becirkov“, da ima vlada potem toliko lažji posel. Prav ti pomisleki so odločilni za zavrnitev možnosti, da bi krizo sodstva reševali prek obdobnih imenovanj v državnem zboru.

A ker zadrege človeške vrste prej rešimo v sanjah kot v budnosti, bi sanje o obravnavani temi lahko potekale nekako takole: lepi, pametni, zdravi, bistri, razgledani, izobraženi, pravični ljudje (= ljudje s pravno zavestjo), stari 40 let in več, ki so s cum laude opravili pravosodni izpit in zadnjih 10 let nabirali neskorumpirane delovne izkušnje v pravu (potrdilo daje organ KPK) ter so zmožni odločanja, torej razločevanja dobrega od zla namesto poravnavanja, in želijo koristiti svoji domovini ter upravičiti zaupanje svojega ljudstva, se vsakih 5 let po predhodnem posvetovanju s svojci in sodelavci odločijo kandidirati na neposrednih volitvah v sodni zbor, ki ga sestavljajo vsi sodniki in sodnice. Vsak v svojem kraju, ni pa nujno. Njihove kandidature so po zakonitem standardu nabora podatkov objavljene v Uradnem listu, kampanja, ki bi jo v ozadju „podprli pravočasni lobisti,“ je prepovedana in kazniva. Po izvolitvi so njihove sodbe z zakritimi osebnimi podatki strank in odkritimi podatki sodnikov ali sodnic objavljene na ljudstvu dostopen način. Tako lahko volilno telo spremlja, kako posamezniki izvajajo oblast, ki so jim jo začasno dali v roke.

Morda ne bi bilo odveč razširiti porotništva na vse vrste in stopnje sodišč, in sicer z namenom izboljšanja slišanosti strank s strani vseh udeleženih, tudi nasprotnih strank. Kajti največja težava sodnih postopkov je, da je tako imenovana svobodna volja stranke v trenutku, ko „svojo vojno“ preda odvetniku (brez njega je sodnik sploh ne jemlje resno, ker ne zna napisati in povedati, kar je treba, tako kot piše v učbenikih na pravni fakulteti), razvrednotena na raven nepomembne otroške volje. Odrasel človek postane v sodnem procesu otrok. Njegova zadeva naenkrat postane tuja zadeva, ko je končana, pa mora z njo živeti, medtem ko se odvetniki in sodniki ali sodnice podajo novim procesom brez odgovornosti za posledice naproti. Seveda vselej z dobičkom (plače in tarife), česar za stranke ne bi mogli reči.

Avtor: Judita Trajber